Čeprav se počutim, da sem v fitnesih in dvoranah skoraj doma, se je tudi moja švic pot nekje začela. Kot najstnica sicer nisem kazala pretiranih športnih vzgibov, me je pa v fitnes najbrž potegnilo iz klasičnih razlogov: imeti sixpacke in dolge noge. Zagreto sem se potem v enem našem majhnem bistriškem fitnesu presedala iz naprave na napravo in se počutila, kot bi boga po bicepsih popraskala.
Če se danes spomnim – ne samo tistih, začetnih začetkov, ampak tudi kasnejših navalov želje po izklesanem telesu, me vedno prime, da bi napisala nekaj takega. Seznam stvari, ki bi si jih poskušala vbit v glavo, če bi se srečala. Sebe pred 15 leti. Z zdajšnjim znanjem. No, saj se razumemo.
Tekaška steza in kolo nista središče fitnesa.
Še vedno nimam nič proti, če svojo dnevno porcijo kardio vadbe najraje oddrajsaš v kontroliranem okolju, ampak prosim te, če prideš v fitnes trikrat na teden, se raje ukvarjaj z drugimi stvarmi, ki jih ta premore, ker bo od njih precej več pozitivnih učinkov. Če ti uspe ob treh treningih z bremeni izkoristiti še stezo, zakon. Ampak ne na račun prvih. Na kolo greš še vedno lahko ven.
Lažje se je lotiti, če ti na začetku nekdo pomaga.
Vsi smo najbolj pametni in varčni, ko pride do najbolj kompliciranih stvari. Če se z nekim področjem nekdo poklicno ukvarja, se najverjetneje ne moreš naučiti vsega v eni noči histeričnega brskanja pa youtubu. No, mogoče se lahko. Ampak prisežem, da je precej manj stresno prvič v gym suvereno vkorakati s trenerjem in nanj zvalit krivdo za vse, kar bi lahko šlo narobe, kot sam dešifrirat navodila za uporabo vsakega kosa opreme, preden ugotoviš, da je snažilkin pozabljeni sesalec.
Naprave so lahko sploh na začetku super, ampak proste vaje naredijo več v krajšem času.
Sploh, če okrevaš po poškodbi ali trdno stojiš na stališču, da želiš po poti fitnesa brez pomo
či, so naprave – trenažerji dobra odskočna deska. Pomagajo ti okrepiti mišice do mere, kjer se ne počutiš več kot razkuhan špaget in prebroditi prvih nekaj strašnih musklfibrov. Tudi v nadaljevanju so dober pripomoček za aktivacijo specifičnih mišic ali za res težke ponovitve. Ker pa najverjetneje v fitnesu ne nameravaš preživeti vseh svojih prostih ur je smiselno, da stvar nekoliko časovno ekonomiziraš. Tako bodo vaje s prostimi bremeni, ki hkrati zadanejo več mišičnih skupin precej primernejše. Da ne govorim o dodanem pozitivnem učinku na kvaliteto gibanja skozi življenje. Koga pa še to zanima.
Če slediš nekemu okvirnemu programu, je lažje slediti urniku in spremljati napredek.
Splaniraj si treninge. Prosim. Najprej termine, ko se nameravaš pojaviti v fitnesu, potem pa še vsaj okvirno, kaj imaš plan tisti dan tam početi. Ne pravim, da je treba karkoli vklesat v skalo, sploh če imaš ohlapnejše cilje. Je pa rutina po mojem mnenju bistven element uspeha, ki bo trajal več, kot do prvega morja. Fiksni termini, dobro strukturiran plan in čim manj razmišljanja o tem, ali gremo počepat danes, ali morda raje jutri.
Trening ni dovolj za takšno postavo, kot jo želiš.
Morda je dovolj samo ščep zvezdnega prahu in poljub roza žabca. Morda pa bo treba na stvar pogledati realno, pozabiti na vaje za “podaljšanje mišic” in spremeniti še kakšno dodatno življenjsko navado. Sploh, če se želiš znebit nekaj kilc, bo vadba za moč premalo. Nujno jo bo treba podpreti še z vsaj minimalnimi prilagoditvami prehrane, nekaj splošne aktivnosti, veliko spanja in malo zdravega razuma.
Ni vsak dan dober dan za težek trening.
Včasih pač ne gre. Če že med ogrevanjem čutiš, da se stvari ne premikajo, kot bi se morale, te črviči od včerajpnje večerje, te boli glava, si z mislimi pri pomembnem sestanku čez dve uri… vse to so popolnoma tehtni razlogi, da trening prilagodiš in celo olajšaš ali skrajšaš. Saj veš, da boš čez nekaj dni nazaj. Bolje prihraniti nekam energije danes in se izogniti poškodbi in slabemu počutju, da se naslednjič z večjim veseljem vrneš. Samo ne krajšaj tik za ogrevanjem…
Radiatorčki so popolnoma precenjeni.
Omajgad, kaj bi dala par let nazaj, da bi se mi poznali kvadratki. Pa najbrž se mi kdaj tudi so, ampak, dragi moji, če niste že genotipsko malo nagnjeni v to smer bo trud, ki ga je potrebno vlagati (ne vložiti, VLAGATI) za večino daaaleč preglasil željo po rezultatih. Za marsikoga sixpeki niso znak zdravja in dobrega odnosa do telesa ampak prenizkega odstotka maščobe in obsesivnega ukvarjanja s hrano. Evo.
Sive pajkice in švic… slaba.
Tale mislim, da se razlaga kar sama. Čeprav mi je, iskreno povedano danes precej vseeno. Švic je švic, pod pazduhami ali pa med stegni.
Težki počepi so trda droga.
Ko se dobro naučiš tehnike počepa (ali kateregakoli drugega dviga, če smo že pri tem), slediš dobremu, progresivnemu programu in se še ostale zvezde poklopijo, da se začne kazat divji napredek… je občutek fantastičen. Seveda te s tega visokega konja hitro vrže prvi plato, na katerega naletiš in se ti naenkrat zdi, da se premikaš nazaj. Ampak! Do takrat je pa sanjsko.
Sprehodi so zakon.
Če bi dobila 10 centov vsakič, ko mi kdo reče, da ne mara teka…bi mela ziher že najmanj en evro. Pa res ni nujno, da tekaš naokoli, če te to odbija. Prazvaprav, če si na samem začetku ukvarjanja s svojim telesom, to morda niti ni tako dobra ideja. Torej, kako se lotiš? HODI! Na šiht, na sprehod, po otroke, z družbo, s slušalkami, po parki, v hrib, po blatu, koreninah,… Učinki hoje na fizično in mentalno zdravje mejijo na čarovnijo!
Trendi pridejo in gredo, trening ostaja.
Najmanj enkrat na par let se pojavijo novi pripomočki, igračke za trenerje in trenirance. Napihljive žoge, težke žoge, žoge za skakanje, žoge za poležavanje, elastike za okoli kolen, elastike za na roke, elastike za v roke, trakovi za med vrata, trakovi za čez oči in oslovska ušesa v vseh odtenkih. In vsakič se zdi, kot da smo na robu fitnes revolucije, ko bodo uteži za v smeti in bomo trenirali samo še z zelenimi okroglimi krožniki, ki vibrirajo in se odbijajo od sten. Ker vse ostalo je bilo čisto mimo, narobe in nevarno. Še preden pa se vsi uspejo prilagoditi na te nove, končno varne in efektivne načine, se pojavi, glej glej, rdeč krožnik, ki se več ne odbija, ker to bi bilo pa res neumno, ampak samo še vibrira in lebdi nad tlemi. V glavnem. Ne verjemi vsaki novotariji. Popolnoma dober trening lahko narediš s svojim telesom, kanistrom vode in malo domišljije. Ostalo so samo bolj ali manj praktični pripomočki, zagotovo pa nič nujnega.
Ogrevanje je pomembno, ni pa ga potrebno raztegniti na 45 minut.
Najprej, prosim, ogrevaj se. Iz postelje v avto in iz avta pod uteži bo slaba ideja. Po drugi strani pa polurno valjčkanje, ki mu sledi 20 minut kolesarjenja in 47 ogrevalnih vaj tudi nima smisla. Če ti ogrevanje vzame voljo do treninga ali pa ti pobere toliko energije in moči, da se do glavnega obroka komaj privlečeš, je treba o celem protokolu temeljito razmisliti. Ogrevanje naj bo efektivno, lahko vsebuje stalni del vaj, za katere veš, da ti koristijo (ali tako pravi tvoj trener), predvsem pa naj bo usmerjeno v trening, ki te čaka.
Ostali niso tam samo zato, da bi te gledali in obsojali.
Vsaj upam, da ne. Če so, menjaj fitnes. Po mojih izkušnjah s(m)o vsi, ki smo malo bolj domači v fitnesih celo veseli, če nas kdo kaj vpraša in lahko na dolgo in široko razpredamo o svojih idejah najboljših progresij za zgibe. Z delovno vnemo in radovednostjo si lahko pridobiš dovolj ugleda in samozavesti, da ne bo nihče niti pogledal, ko se obrneš na glavo z naprave, ki zelo očitno ni bila namenjena temu.
Seveda je še veliko stvari, ki bi jih vsak želel razumeti že na začetku – pravilne tehnike vaj, odmerjanje bremen, usklajevanje dnevnih kalorijskih potreb… ampak o tem kdaj drugič, tole so samo najnujnejši nasveti. S katerimi se morda čez nadaljnjih 15 let ne bom več strinjala. Se slišimo takrat, v vmesnem času pa bomzelo vesela še kakšne dopolnitve seznama s tvoje strani.